Čeprav za pobeg na dirkah ne obstaja nobeno točno pravilo, pa vseeno v določenih delih dirke obstajajo večje možnosti za uspešen pobeg. Pogosto vidim poskuse pobega iz »obupa«, ko konfiguracija proge sploh ni primerna (na dolgih preglednih spustih, kjer je glavnina hitrejša od posameznikov), ali pa je večina kolesarjev še svežih, pa tudi element presenečenja ni prisoten.

Na krajših krožnih cestnih dirkah brez izrazitih vzponov, se pričakuje pobeg v drugi polovici dirke, največkrat v predzadnjem krogu. V zadnjem krogu je prepozno.  Če so dirke dolge (za člane nad 170km),  je med samo dirko potrebno varčevati z močmi, kajti o zmagovalcu odločajo ravno zadnji kilometri. Torej, če slutimo, kdaj je največja možnost za pobeg,  moramo biti takrat v ospredju in slediti napadom.

Comments (0)
 

V teh dokaj toplih marčevskih dneh lahko na naših cestah vidimo zelo različno oblečene kolesarje. Nekateri so že povsem poletno oblečeni, v kratkih hlačah in s kratkim dresom, drugi imajo na sebi še zimska termo oblačila. Opazil pa sem tudi znanca, ki je imel preko zimskih oblačil še pelerino. Ko sem ga vprašal, zakaj je toliko oblečen, mi je odgovoril, da izgublja kilograme.

Včasih res ne veš, kako se najprimernejše obleči, zagotovo pa pri 17 stopinjah ne rabimo takih oblačil kot pozimi, in ne tako lahkih oblačil kot v poletni vročini.

Comments (0)
 

Včasih se z že zrelimi kolesarji pogovarjam o njihovih začetkih.  Prvi motivi, zakaj so se vpisali v klub, so bili zelo različni, vsi pa se strinjajo, da v mlajših kategorijah veliko vlogo odigra trener. Predvsem z vidika, kako zna mlade športnike motivirati in jih včasih »peljati žejne čez vodo«. S  tem mislim, da se mora trener vedno znova spomniti nek nov izziv. Tekmovalci se tako pogosto niti ne zavedajo, da so trdo trenirali, saj so bili v igri ali izzvani. Na silo pa ne gre, torej si mora trener neke cilje včasih tudi izmisliti.

Comments (0)
 

Za sprint ni nujno, da smo izjemno hitri, saj včasih zadostuje tudi dobra pozicija pred sprintom. Zelo enostavno je tekmovalcu reči, naj pred sprintom na zadnjem ovinku pripelje na drugi poziciji, pa bo najmanj peti. V praksi je seveda drugače, saj pol grupe točno ve,  kje naj bi se pripeljali v zadnjem ovinku in mnogi si to tudi želijo narediti. Tekmovalci poskušajo do ugodne pozicije pred sprintom priti na različne načine. Nekateri opazujejo in sledijo tiste, ki jim po navadi to uspe. Drugi zopet iščejo prosto pot po robu ceste, tretji s pomočjo klubskih kolegov,  itd. Možnosti, da pridemo do dobrega izhodišča za sprint je več, skupna značilnost vseh pa je, da je za to potrebna odločnost in včasih tudi pogum.

Comments (0)
 

Danes smo na etapni dirki vozili prolog v dolžini 2,8 km (valovita zahtevna proga, končni čas okoli 4 minute). Že med samo dirko sem gledal, kako že na prvem vzponu nastajajo velike razlike med tekmovalci. Vzpon so najboljši namreč prevozili v 60 sekundah, povprečni pa v 70 sekundah in več. Tako so zaostanki 50. uvrščenega znašali že preko 30 sekund.

Kako si razlagam to veliko razliko? Spomnil sem se podatka, da na pisti v disciplini 4000 m zasledovalno, ki traja okoli 4.20,  kolesarji 70% dela opravijo aerobno in 30% anaerobno. To pomeni, da so tekmovalci po 4 km intenzivne vožnje v velikem kisikovem dolgu in z visokim laktatom v mišicah. Tekmovalci, ki dosegajo čase okoli  4.20,  imajo dober sprejem kisika (75 ml/kg/min) ter imajo veliko anaerobno sposobnost. Ocenjujejo, da bi kolesar za dosežen čas 4.20,  moral imeti VO2 max. preko 90 ml/kg/min., da ne bi zahajal v kisikov dolg.

Torej  visok VO2 max. ni dovolj za doseganje dobrih časov na prologih, potrebna je tudi dobra anaerobna  kapaciteta.

V oči mi je padla mlada ekipa Rabobank, ki je imela najslabše uvrščenega kolesarja na 11. mestu. Torej so njihovi kolesarji odlično pripravljeni tako tehnično, kot tudi fizično. Za dober rezultat na tako kratki dirki potrebujemo tudi zelo veliko moči (veliko vatov - velik navor in visoko kadenco). Bolje trenirani kolesarji že na treningu vozijo z več vati in že samo zaradi tega napredujejo v moči. Če pa aerobni trening kombinirajo s krajšimi anaerobnimi intervali, s tem izboljšujejo anaerobno kapaciteto, toleranco na laktat ter mišično moč.

Seveda anaerobni intervali puščajo nekaj negativnih posledic na aerobni moči in svežini, saj povzročajo velik stres za telo. Ampak brez dobre anaerobne kapacitete tudi v cestnem kolesarstvu ne gre. Moderno kolesarstvo ima zelo dodelano ekipno taktiko. Skoraj ni sprinta glavnine ali akcije v bočnem vetru, kjer se ekipe ne bi organizirale. Ekipa mora narekovati visok tempo, da razvleče glavnino (dobra pozicija za sprint, dobro izhodišče pred vzponom, oblikovanje manjše skupine, ko piha bočni veter).

Če se vrnem k rezultatom mladih kolesarjev ekipe Rabobank,  si lahko predstavljam, kako uspešni so lahko v pripravi dobrega izhodišča svojemu najhitrejšemu kolesarju za sprint ali ko zapiha bočni veter.  Lahko pa razmišljam tudi obratno. Ekipe, ki niso tako močne, se ravno tako zavedajo, da brez dobre pozicije pred sprintom nimajo možnosti za uspeh. Torej se pred samo dirko verjetno dogovarjajo, kaj bodo naredili, kako se bodo organizirali, ampak vedno se nekje v finalu zatakne. Ali se niso uspeli pravočasno zbrati, organizirati, ali jih je nek drug »vlak« zaprl itd. Glavni razlog vidim v premajhni anaerobni  in mišični moči ter v slabših motoričnih sposobnostih. Torej je potrebno temu primerno  trenirati. Šele potem lahko iščemo izgovore v taktičnih in tehničnih napakah.

Ponavljalna metoda, ko nekajkrat skoraj v maksimalnem tempu prevozimo krajšo razdaljo, je  zelo nepriljubljena med tekmovalci. Takrat imajo tekmovalci pekoč občutek v mišicah, velik napor pa lahko lahko izzove tudi kašljanje. Mnogi tudi mislijo, da jim bo tak trening škodoval. Prepričan sem, da če imamo dobro aerobno osnovo, bomo z visoko intenzivnim treningom še bolje pripravljeni. Seveda ne govorim le o kakem tednu takega treninga, ampak skozi več sezon. Nizozemski kolesarji so praviloma zelo hitri in nekateri trenerji si to razlagajo s tem, da imajo pač veliko hitrih dirk s pogostimi menjavami ritma, veliko kratkih kronometrov  ter da to počno že od mladega.

Točno tu vidim našo pomanjkljivost. Že mladim kolesarjem bi morali občasno v trening vključevati kratke dirke na čas, dirke na pisti in ciklokrose. S tem izboljšujejo tudi motorične sposobnosti. Naj ob tem omenim tudi avstralske kolesarje, ki v mladosti svoje kolesarsko znanje in sposobnosti pogosto izpopolnjujejo tudi na pisti. To jim kasneje na cestnih dirkah in kronometrih še kako koristi.

Za uspešno dirkanje je torej potrebno v zadostni meri razviti tudi anaerobne in motorične sposobnosti. Te je potrebno razvijati že v mladosti, priporočam pa tudi dirke in treninge na pisti, krajše kronometre, krožne dirke in ciklokrose. Pa še nekaj: nikoli ni prepozno!

Comments (0)
 

Na prilagoditev telesa na trening vpliva cela vrsta faktorjev. Več kot imamo informacij o opravljenem treningu in testiranjih, lažje in pravilneje načrtujemo nadaljnje treninge. Predpogoji za napredek so: poznavanje teorije športnega treniranja, načrtovanje treninga (prilagojeno sposobnostim),  optimalna realizacija treningov, dober nadzor nad treningi (čim več podatkov, kot je količina treninga, hitrost, pulz, vati), analiza opravljenih treningov, tekmovanj, testov, krvnih analiz itd.

Comments (0)
 
Več člankov...
JPAGE_CURRENT_OF_TOTAL