Kolesarska taktika in energija

Predpogoj za uspešno kolesarsko sezono je pravilna izbira dirk glede na posameznikove sposobnosti. V kolikor so za nekega kolesarja dirke preintenzivne in predolge, nima možnosti končati dirke kljub pravilni in zadostni prehrani. To velja še zlasti za mlajše kolesarje, ker njihovo telo še ne »zna« racionalno izkoriščati energije. Starejši tekmovalci so bolj učinkoviti in zaradi izkušenosti običajno tudi taktično uspešnejši.

Na zakonitostih porabe in obnove energije sloni večina različic kolesarske taktike. Dolgi pobegi posameznikov ne vznemirjajo glavnine. Zakaj? Ker posameznik ali majhna skupina potrebuje več moči za enako hitrost kot velika skupina. Ubežniki torej vozijo z večjo močjo in pri tem porabijo več energije kot kolesarji, ki se skrivajo v zavetrju glavnine. Praviloma je tempo ubežnikov tako visok, da kolesarji porabijo več energije, kot jo lahko s hranjenjem nadoknadijo.

Tudi v zaključnih sprintih je ključnega pomena »sprinterske energije« (ATP in CP). Ker je za obnovo »sprinterske energije« potrebno nekaj minut, vsak sprinter ve, da zadnje tri kilometre dirke ne sme storiti napake, ker bi s tem predčasno porabil »sprintersko« energijo. V kolikor bo moral sprinter pospeševati, da bo popravil pozicijo za sprint ali »krpati luknjo«, ki nastane v skupini, lahko pozabi na uspešen sprint.

Zakaj ekipe v zadnjih kilometrih oblikujejo tako imenovan sprinterski vlak? Glavni razlog je v tem, da posamezniki, ki nimajo ob sebi sprinterskega vlaka ne morejo ohranjati ugodne pozicije za sprint, ne da bi se pri tem izpostavljali vetru. Pri tem so prisiljeni izgubljati dragoceno energijo in je ne bodo imeli dovolj v zadnjih metrih sprinta.

Comments (0)